English ] 
Društvo za medicinsko in biološko tehniko SlovenijeDRUŠTVO ZA MEDICINSKO IN BIOLOŠKO TEHNIKO SLOVENIJE 
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za elektrotehniko, Tržaška cesta 25, 1000 Ljubljana
tel.: (01) 4768 327, faks: (01) 4768 279, e-pošta: infodmbts.si
 
 
 
 
 
     [ Stiki ] 
     [ Statut društva ] 
     [ Častni člani ] 
     [ Članstvo v društvu ] 
 
Častni člani

 prof. dr. Stanislav Reberšek
 Profesor Reberšek se je rodil leta 1942 v Celju. Dodiplomski študij je zaključil leta 1969 na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, kjer je leta 1980 magistriral in leta 1984 tudi doktoriral. V raziskovalno delo na področju biomedicinske tehnike se je vključil leta 1968 na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, ko se je še kot študent priključil skupini Laboratorija za medicinsko elektroniko in biokibernetiko pod vodstvom akademika profesorja Lojzeta Vodovnika. V desetletjih svojega raziskovalnega udejstvovanja se je profesor Reberšek ukvarjal z različnimi področji, glavna pa so bila funkcionalna električna stimulacija gornjih okončin ter uvajanje novih metod v fizikalno terapijo, preučevanje učinkov električne stimulacije na spastične mišice ter uporaba električnih pulzov v terapevtske namene. Vodil je in sodeloval pri domačih in mednarodnih projektih ter za izumiteljske in raziskovalne dosežke skupaj s kolegi dvakrat prejel državno nagrado sklada Borisa Kidriča. Profesor Reberšek je bil vseskozi tudi prizadeven in vesten pedagog in mentor študentom in mlajšim kolegom. Profesor Stanislav Reberšek je eden ustanovnih članov Društva za medicinsko in biološko tehniko Slovenije. Dolga leta v društvu skrbno opravlja delo blagajnika. Po njegovi zaslugi je v prostorih Fakultete za elektrotehniko zaživela stalna razstava eksponatov, ki predstavljajo zgodovino razvoja in uporabe funkcionalne električne stimulacije. Prispevek profesorja Reberška je bil nepogrešljiv tudi pri pripravi razstave S tehniko do zdravja, ki je od maja 2013 odprta v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri.

Prof. dr. Stanislav Reberšek je postal častni član DMBTS leta 2014.

 akademik prof. dr. Lojze Vodovnik (1933 - 2000)
 Ideja, rojena iz vizije in hotenja po spoznavanju novih možnosti za pomoč tistim, ki so jih narava ali nesrečne okoliščine prikrajšale za tako osnovno sposobnost, kot je gibanje v prostoru, se danes imenuje timski ali vseobsegajoči način zdravljenja praktično vseh bolezni, ki prizadenejo sodobnega človeka. Akademik prof. dr. Lojze Vodovnik je bil eden izmed tistih vizionarjev, ki je to idejo udejanil od prvih začetkov, ko so se njene prednosti šele risale na daljnem obzorju. Mlad jo je ponesel v svet takoj za tem, ko jo je vcepil svojim sodelavcem doma. Vseskozi je bil prepričan, da tako težkih problemov zdravljenja oziroma rehabilitacije, kot se jih je v življenju loteval, ne more obvladati nobena stroka sama zase. Zato je okrog sebe vedno zbiral zdravnike, inženirje, biologe in še koga. Vse je znal povezati in motivirati za skupne cilje, najti nove načine, najprej rehabilitacije gibalnih sposobnosti, nato pa še lajšanja drugih neprijetnosti, ki jih s sabo prinaša izguba sposobnosti gibanja. Svojo vizijo je za tiste čase najglobje udejanil v revolucionarni obliki rehabilitacijskega inženirskega centra v Ljubljani, ki ga je postavil in dolga leta tudi vodil. V njem mu je uspelo tako zgledno povezati zdravnike z inženirji, medicinskimi sestrami in drugimi potrebnimi profili strokovnjakov, da je bil center med drugim tudi po tej strani znan po vsem svetu. V njem in okrog njega smo se vzgajali mladi, se kalili in širili idejo, da je le s skupnimi močmi mogoče priti do zastavljenega cilja. Med takšnim stremlenjem se je porodila tudi misel o skupnem društvu, ki nosi naslov Društvo za medicinsko in biološko tehniko Slovenije. Njegova doktrina se prav v ničemer ne razlikuje od tega, kar je s svojim delom in vzorom vcepil njegovim članom.

Akad. prof. dr. Lojze Vodovnik je postal častni član DMBTS leta 2000.

Nuša Gros, višja fizioterapevtka
Do skrajnih meja predana poklicu in poslanstvu fizioterapevta je bila in je še naša Nuša Gros tista osebnost, ki je stkala številne vezi med zdravniki, inženirji in svojimi sodelavkami. Profesionalni odnos in visoka strokovnost sta bila njena ideala in življenjska cilja, ki ju je v dobro svojih varovancev prav gotovo v polni meri dosegla. Prva v svojem okolju je do potankosti razumela pomen timskega dela in bila vedno pripravljena za sprejem novih idej, toda vedno s kritičnim premislekom na najvišji strokovni ravni. Strokovnosti pa je bilo pri njej v izobilju. S pretanjenim posluhom jo je znala uporabiti pri vsakem bolniku. Nikoli ji ni bilo žal napora in časa, če je le zaslutila, da bo kdo imel od tega korist, pa četudi bo zaradi tega le za spoznanje bolje hodil ali potreboval za to manj napora. Veliko smo se od nje učili in naučili. Delati skupaj z njo je bilo izjemno doživetje, ki ga ni mogoče prenesti na papir, treba ga je bilo enostavno doživeti. Veliko nas je imelo to srečo zato, ker je Nuša sebe zapisala predvsem stroki. Ponosna, a skromna je bila vesela vsakega novega uspeha, ki ga je skupina okrog nje dosegla. To smo še posebej čutili mi inženirji, ki bi se brez tega precej manj lagodno počutili v krogu zdravnikov vsaj v tistem času, ko tesno sodelovanje še ni bil splošno sprejet koncept. Nuša Gros je s svojim strokovnim delom, prijaznostjo in iskrenostjo do vseh sodelavcev poosebljala tiste vrline, ki so potrebne za dosego najvišje zastavljenih ciljev.

Nuša Gros je postala častna članica DMBTS leta 1999.

 akademik prof. dr. Alojz Kralj
 Podobno kot profesor Vodovnik je tudi profesor Kralj prejel prve napotke za raziskovalno delo od profesorja Aleša Strojnika, ki bi ga upravičeno smeli šteti za prvega slovenskega biomedicinskega inženirja. Profesor Strojnik je obema pokazal, da mora imeti raziskovalno delo, posebej pa še raziskovalno delo slovenskega raziskovalca, pomembno mednarodno vrednost. Tako ni težko razumeti številnih obiskov in bivanj profesorja Kralja na ameriških univerzah. Na isti način lahko razložimo njegovo močno voljo, da rezultate raziskovalnega dela objavi ne le v člankih, ampak tudi v obliki mednarodne monografije. Nič manj pomembno pa ni delo profesorja Kralja v slovenskih okvirih. Bil je urednik in avtor številnih poglavij edine slovenske knjige s področja medicinske elektrotehnike. Ta knjiga je še danes edini učbenik tako za naše študente kot tudi za klinične inženirje, ki delujejo v slovenskih zdravstevenih ustanovah. Dolga leta je aktivno deloval pri ustvarjanju standardov s področja medicinske tehnike. Posebej pomemben dosežek pa je moderno opremljen laboratorij, ki omogoča merjenja od uhajavih tokov do kinezioloških parametrov. Akademik profesor Kralj je bil tudi predsednik našega društva. Pod njegovim vodstvom je bil predvsem opazen napredek pri kvaliteti in obsegu društvenega časopisa Novice. S funkcije predsednika Slovenskega društva za medicinsko in biološko tehniko je neposredno napredoval do rektorja Univerze v Ljubljani.

Akad. prof. dr. Alojz Kralj je postal častni član DMBTS leta 1999.

 dr. Ruža Aćimović-Janežič
 Ruža Aćimović-Janežič je diplomirala na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 1962 se je specializirala za fizikalno medicino in rehabilitacijo in leta 1987 prejela strokovni naziv primarij. Od leta 1969 je bila zaposlena na Zavodu za rehabilitacijo invalidov kot vodja oddelka za hemiplegijo. Opravljala je tudi številne druge pomembne dolžnosti: namestnik direktorja inštituta, pomočnik glavnega direktorja, svetovalec direktorja zavoda. Strokovno se je izpopolnjevala na Danskem in v Angliji ter je članica več domačih in mednarodnih strokovnih društev in zvez.

Dr. Ruža Aćimović-Janežič je postala častna članica DMBTS leta 1997.

 dr. Rajko Turk (1933 - 2014)
 Rajko Turk je diplomiral na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani leta 1958. Štiri leta je najprej delal kot zdravnik splošne prakse in se potem, leta 1967, specializiral za fizikalno medicino in rehabilitacijo. Takoj nato se je izpopolnjeval na Univerzi v Kopenhagnu, potem pa zaposlil na Zavodu za rehabilitacijo invalidov, kjer je bil ves čas vodja oddelka za rehabilitacijo paraplegičnih in tetraplegičnih bolnikov. Za visoko raven strokovnega dela je prejel naziv primarij. Ves čas je bil dr. Rajko Turk tudi aktiven v številnih domačih in tujih strokovnih zvezah in društvih, predvsem pri Zvezi paraplegikov Slovenije in Mednarodnem medicinskem društvu za paraplegijo.

Dr. Rajko Turk je postal častni član DMBTS leta 1997.